Navigation Menu+

3. dan: Porto – Fatima – Porto

6. julijFátima, Santarém District ,Portugal

 

Mir je bil rdeča nit današnjega dne. Biti na Portugalskem in ne obiskati največjega romarskega središča, Fatime, mi nekako ni šlo v račun.
Potem naju je mir spremljal ves dan. Po vrnitvi v Porto mi poklicna deformacija ni pustila iti mimo stavbe z napisom biblioteka, ne da bi vstopila. V knjižnici starega kova je bila tišina, da bi jo lahko rezal. V trgovini, lokalih in na ulici že tako vse dni opazujeva umirjenost ljudi. Čeprav pešci ne čakajo na zeleno luč, nihče ne trobi. V vrsti v trgovini nihče ne cepeta, da se mu mudi. “Obrigado” (hvala) je slišati zelo pogosto.
Zato sva tudi midva, “skulirana” od vožnje po zeleni pokrajini, večerno ploho dežja, ki naju je ujela pol ure pred hostlom, sprejela kot samoumevno. Poletni dežek pač. Jutri pa končno na pot.

Trije pastirčki, ki se jim je leta 1917 v Fatimi prikazala Marija. Najstarejša, Lucija Santos, je dočakala 98 let in vse življenje pričevala o več Marijinih sporočilih. Njena sorodnika, Francesco in Jacinta Marto, sta umrla v dveh letih zatem – tako, kot je bilo napovedano

Glavno Marijino sporočilo sredi vihre 1.svetovne vojne je bilo delati in moliti za mir. Aktualno še danes. Mir v srcih pomeni mir med ljudmi. In obratno.

Fatimska Marija na pročelju cerkve

Fatima v praznovanju stoletnice prvega prikazanja

Številni romarji opravijo zadnji del poti na kolenih

V cerkvi so grobovi vseh treh pastirčkov

Skupina redovnic na trgu med staro in novo cerkvijo

Romarji

Priziganje sveč po osebnem namenu

Najine tri svečke

Na poti k novi cerkvi

Notranjost s čudovitim mozaikom slovenskega avtorja, jezuita p.Marka Rupnika sprejme ogromno romarjev. Mozaik meri kar 500 m2.

Biblioteca Municipal v Portu je starodavna stavba

Notranji vhod

Namesto s številčnim UDK sistemom, kot pri nas, so knjige po stroki označene s črkami

V velikem arhivu je polno omar z zeloooo starimi knjigami. Le kaj vse skrivajo..??

V knjižnici je tak mir, da sva dobesedno hodila po prstih. Nihče ni niti glave dvignil.

Tokrat sva uporabila medkrajevni avtobus…

..in po novem imava vsak svoje slušalke. Lepo si je bilo deliti ene, vendar sva zdaj lažje odmeditirala skupno 4 ure vožnje in se tako vsak ob svoji glasbi zasanjala v svoj MIR…