Navigation Menu+

6. dan – 3. dan Camina: Esposende – Viana de Castello

 

9. julij – zapis dodan kasneje – Viana de Castello

Zapis na tej strani je unikaten, torej je na Fb manjkal. Dolgo v noč po tem lepem dnevu sem si namreč prizadevala objaviti vtise na Fb, reportažo sem pisala kar trikrat, potem pa nemočno obupala in zaspala.

Prav je, da osvetlim tudi ta vidik Camina. Sodeobni romarji, večinoma vajeni, da smo nenehno virtualno povezani, da lahko napolnimo telefon, se povežemo na internet, kar trpimo, če temu ni tako. Sama nisem ravno odvisnica, Fb profil imam šele od aprila, vendar pa mi je tiste dni veliko pomenilo, če sem se lahko sproti oglašala ali vsaj sproti zapisala vtise, še bolj pa, da sem imela na drugi strani ljudi, ki so naju spremljali, se odzivali in podpirali. Kajti po vrnitvah s poti je pogosto tako, da od množice fotografij in obiskanih krajev ne zmoremo več sestaviti ravno točnega poteka dogodkov, pa čeprav smo med njim prepričani, da “to si bom pa zagotovo zapomnil!” 🙂

Žal v albergih ni vedno dovolj vtičnic za vse, ki si tega želijo, pa tudi internet včasih omaga od navala, ali pa imajo kak nenavaden in zapleten sistem prijave.

Kakorkoli, 3. dan Camina  mi je vendarle ostal v spominu kot zelo bogat: največ po druženju z ostalimi sopotniki. Najprej s starejšim kanadskim parom, s katerim sva dobršen del poti prehodila skupaj, potem ob čakanju pred albergom in še kasneje v sobah. Vsak popotnik s svojo zgodbo in načrtom ali tudi brez njega. Zapomnila si ga bova po slabi izkušnji z iskanjem večerje  in natakarjem, ko sva jo končno našla. Edini slabi izkušnji z ljudmi na tej poti, ki pa jo je izničil in celo popravil 2x prijaznejši gostilničar na eni od naslednjih postaj.Ob tem sva debatirala, kakšna razlika: enako delo in najbrž podobno plačilo, a eden delo opravlja z dobro voljo, drugi pa svojo slabo voljo prenaša na druge. In tako vrsto let… ? Ne morem niti mimo čudovite ženice v mini krajevni trgovini, kar žarela je. In godbe, ki je igrala po vasi. Zapomnila sem si ta dan  tudi po knjižnem sejmu in odličnih churrosih, ki so nama ta večer potem osladili. In dnevu, ko je cervesa (pivo) postalo najina popotna pijača. Po dokaj dolgi poti, na kateri sem dobila svojo prvo Camino puščico, pocrkljala mačko in na cilju  kupila majico za spomin. Zdaj tudi že vem, da sem jo po dveh dneh pozabila v Porinnu :(.

Na najinih poteh srečava veliko živali. Obe sva uživali.

Nadzornik

Tako čudovite postrežbe, kot sva jo bila deležna v tej majhni vaški trgovinici, kjer stvari naročiš tako, da nanje pokažeš s prstom, ne moreš pozabiti. Nismo se mogli pogovoriti, a gospa nama je vsako žemljico zelo počasi in skrbno napolnila s sirom, nato pa jo zelo ljubeče zavila v papirnat prtiček. Buen Caminho, je bilo edino, kar smo razumeli vsi 🙂

Kanadski par; med pogovorom sva izvedela, da sta zelo dejavna tudi kot prostovoljca. Malo smo hodili skupaj, malo ne, ker sta večkrat počivala.

Po čudoviti naravi na čudovit, a vroč dan

 

 

Eden prvih žigov v cerkvi na poti, kjer sva se v bližini tudi osvežila

Težko se uprem, da ne bi fotografirala skoraj vsake rožice, ki jo zagledam na poti. Če ima pa vsaka svojo lepoto.

Vaška godba je od hiše do hiše igrala in delila vabila za lokalno praznovanje.

Pred cerkvijo je bilo v nedeljo polno ljudi; en urejen gospod naju je prisrčno pozdravil in bil voljan fotografirati.

Čez doooolg most proti Viana de Castello – mestni grad se že vidi

Alberg je bil še zaprt, slaščičarna v bližini pa na srečo ne. Pozoren opazovalec bo opazil, da imajo tudi tu “Jabolčnega tatu” 🙂

 

zasedla sva kotiček

Nabralo se nas je kar nekaj in takole smo čakali na odprtje alberga

Z vseh vetrov, delimo vtise. Lepo je srečevati ljudi, poslušati njihova razmišljanja in vtise, razpravljati o načrtih in možnostih… vsak je zase svet

Eni smo že prijavljeni, drugi še ne, še malo, pa bo postelja in tuš 🙂

Informacije o albergih na nadaljnji poti

 

Zunaj alberga pa – kot bi mesto izumrlo. Nedelja zvečer, midva pa še vedno lačna

Mesto duhov?

Dekoracija balkona

Churrosi, potem posuti še s sladkorjem… še za zajtrk sva si jih pustila

.. in za nameček še knjižni sejem po celotnem sprehajališču. Bi prisedli k tejle dami in ji obrnili list v knjigi?