Navigation Menu+

8. dan – 5. dan Camina: Caminha – Valenca

12. julij

 

Dobro jutro! Midva sva že v Valenci, torej v notranjosti, še ta dopoldan bova v Španiji. Že včeraj sva jo ves čas gledala na najini levi. Včeraj sva nameravala narediti 20 km, pa sva si potem premislila in stisnila tistih dodatnih 15 km, saj bo zdaj vsak dan bolj vroče. Včeraj torej 35 km, danes bo pa precej manj. V bistvu imava časa glede na letalsko karto iz Santiaga povsem dovolj. To je lep občutek, saj se potem za pot ne odločaš pod pritiskom. Bila sva utrujena, jaz predvsem zaradi nahrbtnika v klancih, a močnomočno zadovoljna.

V bistvu pa mi je kar malo nerodno. Med vami, ki spremljate moja sporočilca, je namreč veliko takih, ki ste Veliki Popotniki: Staša, Nika, Stane, Simona… Prehodili ste veliko več, kot imava v načrtu midva, nekateri tudi ” tadolgi Camino”, sodelavka Simona (ki mi je predlagala portugalsko pot) prav zdaj spet roma po francoskem. Skromno sklanjam glavo pred vami. Nikoli nisem bila huda športnica, šele v zadnjih dveh letih sem odkrila veselje do hoje. In potem sem malo omenila Camino sinu… on pa je izjavil, da bi šel na tako pot. Počakala sem slabi dve leti in ker je bil še vedno za, sem oblikovala darilni paket Porto-Fatima-Camino-Muxia-Finisterra-Barcelona za njegov 18.rojstni dan.
Medtem sem o tem govorila vsakemu, ki me je hotel poslušati. Sem namreč kot otrok. Veselim se prej, vmes in potem, moji najbližji in sodelavci to že vedo. Obenem me je skrbelo kup stvari, ki me že po 5 dneh hoje ne skrbijo več. To je namrec čisto prva pot, ki sem jo časovno, finančno in izvedbeno, pri čemer mislim tudi rezerviranje kart in prenočišč preko računalnika, načrtovala sama.
Je pa hecno, da so med obdobjem tega mojega glasnega razpredanja kako in kaj ob jutranjih kavicah sodelavci, zlasti mlajši, odhajali in prihajali z raznih potovanj tako mimogrede, kot da ni omembe vredno… Ob tem pomislim na Stašo, ki je sla na Camino, sama, ko te stvari še niso bile tako preproste. Carica.

Pot je torej dragocena predvsem zato, ker je moja/najina.

Mnogi so bili skeptični, da Janez sploh želi z mamo še kam. On pravi, da je “čist kul”. Jaz pa na tihem mislim, da je tole najbrž najina prva in zadnja Pot. Ker je odrasel in samostojen. Zelo me bogati, da je ob meni. Imam občutek, da bo šel še kdaj. A tudi, če ne – želim, da bi mu v spominu ostalo spoznanje, da vedno zmoremo več, kot je najlažja pot. Da te pot obogati še bolj, kot samo doseženi cilj. Da je svet krasen in ljudje večinoma pripravljeni pomagati. Da bi bil/ostal prijazen. Na vseh poteh v življenju. In da bi mu ostal kak lep spominček name in na te najine skupne korake.

 

Detajl s kmečkega dvorišča

Odhod iz Caminhe, obračava se proti vzhodu

Pogled nazaj

Vaški sejem

Ves dan so mi pogled pritegovale stavbe in detajli

Kdo je zivel v tej hiši,, kako je bilo…

Komu zvoni?

Fatimska Marija sredi vasi

Starost je lahko cvetoča

Hmmm..??

Krasen grad

Kot na mojem nahrbtniku

 

V Vili Novi de Cerveia sva se odločila, da pot še nadaljujeva. Za spodbudo sva spila vsak en radler ter pojedla svedrčke od včeraj.

Zavetje

Mehanična delavnica in avtoodpad

Včeraj je bil tam cerkveni praznik

Zeleno, ki te ljubim zeleno…

Štampiljka v lokalni okrepčevalnici

Nasprotja

Od tule se oglašam

Sesalci v izložbi trgovine v Valenci. Tudi nas domači ima ime (Daniel), a vendarle rabi spodbudo 🙂

Zaslužena peregrinos večerja

Nazdravila sva