Navigation Menu+

11. dan – 8. dan Camina: Arcade – Pontevedra


14. julij

 

V Pontevedri sva. Ja, na tisti slavni hobotnici. Slava ji povsem pripada!
Danes pišem malo prej, in sicer kar v restavraciji s fotografije. V albergu so težave z wifijem in zato bom dlje posedela kar tu.
Kljub vrvežu in zvoku kozarcev in pogovorov okoli mene želim danes omeniti se tisti drugi del romanja, ki se ne nanaša na telesno hrano, ampak na misli, ki spremljajo nas, romarje, med potjo. Ob zvokih pohodniških palic, ki dajejo korakom ritem, včasih – tudi danes – ne gledam veliko okoli sebe, zato tudi ne fotografiram veliko. Gledam predse in razmišljam. O vseh vas, ki ste me prosili, da se na tej poti spomnim tudi na vas. O nekaterih vem več, o drugih manj, pa sklepam, kaj je tisto, za kar bi še posebej radi blagoslov iz Compostele. Ali pa sploh ne vem in niti ni važno. Misel na vas je ujeta v moje korake in to je molitev. Obsedela bom v ta namen tudi tam, pri svetem Jakobu. Obljubim. Mislim tudi na vse tiste, ki nimajo nikogar, da bi ga za to prosili. In na tiste, ki nimajo nikogar, ki bi potreboval njih. Ali pa tako mislijo – kar je še huje.
Mislim na mojo nekdanjo družino, moje že zdavnaj pokojne starše in stare starše. Med seboj tako različne. In prav zato so mi še več dali.
Ob misli nanje sem začela ceniti vrednote, kot so vedrina in potrpežljivost, razgledanost in dostojanstvo, vera in zaupanje, skromnost, vztrajnost, poštenost in velikodušnost.
Mislim na svojo sedanjo družino, na vsakega od njih. (Janez pogosto pogleda čez ramo name, ko hodiva v tišini. Pazi name). Razmišljam tudi o sebi. Kako naprej.
Včasih pa, še zlasti, ko ob hoji poslušam glasbo, ne mislim na nič in to je popoln odklop. Srce pa vendarle kar zrase, ko sliši melodije, kot je npr. ta, do katere vam posredujem povezavo. Vabim vas, da jo poslušate sami, v tišini, naglas in v celoti, ko se melodija okrepi in dvigne.
In da najdete trenutke in melodije tudi za svoje življenje in dušo.

Najslastnejša hobotnica v lokalu Peregrinus, s prijaznimi natakarji in vrhunsko postrežbo peregrinos menuja v Pontevedri.

Dolgonoga jaz

Tudi danes vam predstavljam nekaj oznak, ki so jih poti polne

Včasih pa kljub temu ugibamo, po kateri poti

Tokrat je bilo na poti nekaj stojnic domačinov, še vedno mi je žal, da se nisva ustavila pri tisti, kjer sta oče in hčerkica ponujala sadje in sadno kupo

Kapela svete Marte iz leta 1612

“Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno…” (Jezusove besede) Marta B., tvojo zavetnico sem fotografirala zate.

 

Žigosanje credencialov v družbi

Žarenje in zorenje

Pred Pontevedro

Vse v znamenju romarjev peregrinosov

Najina romarska potna lista sta že skoraj polna

Alberg Virgen Peregrines, čakamo na odprtje in smo iz vseh vetrov

Lepo urejena okolica

Rumena puščica kaže v smer Santiaga de Compostele, modra v nasprotno, v smer Fatime. Vso pot naju poleg rumenih, če se obrneva, spremljajo tudi modre puščice.

Lokal v Pontevedri, specializiran za pripravo hobotnic, rib in jedi z žara

Prehodila sva že veliko mostov. In v duhu današnjega zapisa mi pride na misel citat iz Mostov avtorja Iva Andrića: “In naposled vse, v čemer se kaže to naše življenje – misli, pogledi, smehljaji, besede, vzdihi – vse to teži k drugemu bregu, kamor se usmerja kot proti cilju in na katerem šele dobiva svoj pravi smisel. Vse to mora nekaj premagati: nered, smrt ali nesmisel. VSE NAŠE UPANJE PA JE NA ONI STRANI.”

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Najina romarska potna lista sta že skoraj polna

 

Alberg Virgen Peregrines, čakamo na odprtje in smo iz vseh vetrov

 

Lepo urejena okolica

 

Rumena puščica kaže v smer Santiaga de Compostele, modra v nasprotno, v smer Fatime. Vso pot naju poleg rumenih, če se obrneva, spremljajo tudi modre puščice.

 

Lokal v Pontevedri, specializiran za pripravo hobotnic, rib in jedi z žara

 

Prehodila sva že veliko mostov. In v duhu današnjega zapisa mi pride na misel citat iz Mostov avtorja Iva Andrića: “In naposled vse, v čemer se kaže to naše življenje – misli, pogledi, smehljaji, besede, vzdihi – vse to teži k drugemu bregu, kamor se usmerja kot proti cilju in na katerem šele dobiva svoj pravi smisel. Vse to mora nekaj premagati: nered, smrt ali nesmisel. VSE NAŠE UPANJE PA JE NA ONI STRANI.”