Navigation Menu+

12. dan – 9. dan Camina: Pontevedra – Caldas de Reis

· 15. julijCaldas de Reyes, Galicia ,Spain

 

Nekoliko več duhovnosti iz včerajšnjega sporočila se je danes nadaljevalo na povsem nov način. Nisva si je želela, pa sva je bila vendarle deležna.
Na pot sva krenila najbolj zgodaj do zdaj, ob 5.30, da bi 25 km do Caldas de Reisa prehodila že do poldneva. Vendar sva, nekoliko zaradi teme, nekoliko zaradi tega, ker je več romarjev krenilo tja, predvsem pa zaradi tega, ker je bila bolje označena, krenila na t.i. “Spiritual Camino way” namesto na klasično portugalsko Jakobovo pot. Različic in alternativ je namreč vsako leto več. Ta je dokaj strma in pelje do morja in nato čez hribe do Santiaga, kar vzame zaradi zahtevnosti kak dan ali dva več časa. Midva nisva preveč razmišljala in sva lepo hodila, občasno v družbi dekleta iz Kalifornije, Španca in treh Italijanov. Ko sva se nagledala lepot te poti in malce večkrat zagrizla v kolena, je Janez ugotovil, da to ne more biti najina izbrana pot, saj sva od tiste smeri preveč oddaljena. Trenutek resnice je bil krut, obenem se je ravno takrat tudi prikazal misteriozni beli konj, fotografiran spodaj, in ravno takrat nama je eden od Italijanov povedal, da “seveda, oni so namenjeni po “Spiritual way” – ali midva ne??” Ne, midva ne😔.

 

Zato sva nato šla, kakor je velel Google, do prve večje ceste normalnega videza. Kako uro sva hodila po njej v smeri najinega cilja. Po žgočem soncu, seveda. In z že bolj malo pijače. Parkrat sem želela ustaviti redke avtomobile, pa nisem bila dovolj zanimiva. Ko sem se ravno nehala truditi, pa je Camino pokazal svojo moč. Sam od sebe se je ob naju ustavil avto z voznico, ki nama je takoj rekla, da naj prisedeva, ker ne greva prav. Ona je namreč pred časom markirala to spiritualno pot (hmm..očitno predobro). Povedala sva, da ne želiva po njej, pa je brez besedice angleško speljala svojo pomoč tako, da naju je drveče in ljubeče😀pripeljala spet na izhodišče pri veliki vrbi v Pontevedri. Od kod se je vzela in kako, da je imela čas peljati se povsem drugam, ne veva. Se vedno pa naju je skrbelo, kako bova skupaj prehodila več kot 40 km, saj sva bila že od dopoldneva utrujena in lačna. Kaj sva hotela, molčala sva in hodila. Najprej so moje palice kdaj pa kdaj malce bolj trdo udarile ob tla, potem pa sem se umirila. Hodila sva skupaj 11 ur in pol z nekaj kratkimi postanki, nahrbtniku tokrat nisem več ljubeče rekla ” moj lepotec”, ampak je postal “monster” (pošast, kot ga je imenovala Cheryl Strayed v knjigi Divja).


Težak dan, a tudi močan v vseh pogledih. Na koncu sva si prav zato olajšano dala “petko”. Saj zdaj vendarle tudi veva, da zmoreva še več, če je skrivnostni (okej, spiritualni😉) Camino na delu…

 

Najviše je označen današnji cilj, Caldas de Reis, od koder se oglašam. Pod mojim prstom pa je zarisana vijuga, po kateri sva danes hodila prve 4 ure. Ne izgleda veliko, a je hribovito. Nato sva se vrnila na izhodišče v krogec od včeraj in šla se enkrat po poti, tokrat ravno navzgor.

Tu in tam se je poleg običajnih res pojavila tale puščica

A začnimo pri preostanku včerajšnjega dne, ker je bilo na travi za albergom res prijetno vzdušje

Čez noč se telefoni polnijo…

..da zjutraj lahko med drugim fotografirajo pogled na Pontevedro ob odhodu iz mesta

Tudi tu imajo Nanos

V središču mesta

To veličastno vrbo sem prvič fotografirala ob 6h zjutraj, ko še nisem vedela, da jo bom še danes ponovno videla ob 11.30… In začela znova

Navadna puščica

Cerkev sv. Petra iz 14.stoletja

To ni bil edini današnji konj.

Danes so me, vsaj prvi del dneva, privlačile svetilke

 

 

 

Veličastna cerkev, že na spiritualnem delu poti (“Spiritual way”)

Ob jutranjem svitu smo spet pri morju

Romar iz Španije in romarka iz Kalifornije se gresta namakat. Hm, on ni imel nobenih predsodkov 🙂

Po vsej Španiji videvava zelo podobne križe. Razlikujejo se v tem, da pod križem stoji še nek svetnik. Tokrat je to Marija z Jezusom, so pa tudi drugi, najbrž odvisno od krajevnega zavetnika ali popularnosti svetnika.

Krompir pobirajo

Hotel za živali

Takole sem pogumno lezla v hrib, čeprav se mi je zdelo že malo nenavadno, da ga je toooliko

Trud je bil poplačan z razgledom, ki ga je težko zajeti v fotoaparat. No, tudi za to mi vendarle ni žal.

V trenutku, ko sva spoznala, da nisva na pravi stezi, se je iz gozda počasi in misteriozno prikazal ta beli konj in se dostojanstveno sprehodil mimo naju. Žal sem ga od vsega presenečenja ujela le od zadaj.

Ko sva ponovno nekoliko srečnejša, a utrujena korakala po pravi poti do Caldasa de Reisa in vsak zase premlevala ” zakaj, zakaj…”, pa zagledam tale znak!!

Skoraj že na cilju, v zadnji okrepčevalnici, naju je tale fant, Xavier iz Argentine, prosil, da bi se podpisala na transparent za njegovega prijatelja Juana Agosa. Juan ima levkemijo in ne bo nikoli mogel prehoditi Camina. Xavier zbira podpise romarjev (tudi fotografiral naju je) in ta transparent mu bo poklonil kot darilo. Ganilo me je do solz. Morda pa sva končno bila na pravem kraju ob pravem času?

“Nogavičke” kožne barve 🙂

Detajl mostu tik pred prihodom v alberg, dodatek Janezov čevelj in nogavica

Pogled z mostu

Pozdrav izpred alberga v Caldas de Reisu, takole ga med pisanjem zdaj gledam tudi jaz.