Navigation Menu+

15. dan: Santiago de Compostela – Muxia

Ura v stolpu katedrale v Santiagu je odbila sedmo, ko sva se z nahrbtniki odpravila naproti današnjemu cilju. Avtobus naju je odpeljal v Muxio, 90 km severozahodno oddaljeno od Santiaga. To je slikovit in mističen kraj, ki skrivnostno privlači ljudi z vsega sveta.
Spet sva na morju, prvič, odkar sva na poti, piha hladen veter in v zraku so kapljice z morja, ki jih raznaša veter. Sproščujoce in osvežujoče je bilo sprehajati se po skalah in obenem čutiti moč narave, ki se je tu že večkrat pokazala v vsej svoji silovitosti. Na takih krajih se počutiš majhnega. In obenem – večnega.

 

Zelo izrazit spomenik, postavljen v opomin na nesrečo tankerja Prestige v letu 2002. Posvečen je prostovoljcem, tudi Slovencem, ki so čistili obalo. Onesnaženih je bilo 500 km2.

Križ na vrhu Monte Corpina (68.5 m) že dolgo varuje ribiško mesto

Šumenje in moč valov… Veličastno.

Ta pogled ne kaže nobene očitne znamenitosti, a me je povsem očaral

Cerkev Matere božje na ladji stoji praktično v morju. Pred njo je bilo tu keltsko svetišče. O krščanski cerkvi je govora šele okoli 12. stoletja, ta stavba pa naj bi bila iz 17. Žal je na božič leta 2013 zaradi strele zgorela streha in notranjost. Cerkev je bila in je središče molitve za ribiče in v njej naj bi bilo veliko ribiških simbolov. Čudovito pristaja temu kraju.

Tudi Muxia je povezana s sv. Jakobom. Po legendi naj bi imel tu velike težave pri širjenju krščanstva. Skale, zlasti tri izrazitejše, naj bi bile ostanki njegove ladje, ali pa Marijine, ki ga je prišla tolažit…

Pogled v notranjost

Svetilnik, na morju jadrnica in v daljavi vetrne elektrarne. Videvala sva jih že na Portugalskem

Svetilnik, na morju jadrnica in v daljavi vetrne elektrarne. Videvala sva jih že na Portugalskem

Preprosto, a lepo. Lepo, ker je preprosto. Preprosto lepo.

Pogled na grič z mestnega pristanišča

Sodobna upodobitev zgodb z morja

Spiva v čudovitem, lani z oceno 9.5 ocenjenem albergu, ki nama ga je priporočila Staša.

Vhodna stena. Kuža je zraven žal le slučajno.

Sobe so poimenovane po španskih literatih

Okras šipe pred recepcijo je narisana pot iz Santiaga do Muxie, t.i. Camino Finisterra. Del ga bova prehodila tudi midva.

Takole mi je poziral zaposleni 🙂

Ženske moramo h kokoškam. Bodo moški zjutraj kikirikali?

Midva sva nameščena v prostorni sobi, posvečeni Federicu Garcii Lorci. Vsaka postelja ima svojo vtičnico, lučko in omarico.

 

“Zeleno, ki te hočem zeleno…” (Lorca)

Jutri pa še zadnjič na najinem izletu pot pod noge, nahrbtnik na rame in 31 km do Finisterre.