Navigation Menu+

16. dan – Muxia – Finisterra

· 20. julijFinisterre, Galicia ,Spain

 

Dobro jutro! Oglašam se s konca zemlje, Finis-terre, mesteca, imenovanega Fisterra. Danes je moj god, za darilo sem ulovila internet v enem lokalčku, od koder pošiljam zato malo krajšo reportažo. Čakava avtobus, ki naju bo odpeljal nazaj v Santiago.
Včeraj naju je takoj po odhodu iz Muxie pozdravil dež. A ker sem se jaz z dežjem spoprijateljila na pohodu z Goričkega v Piran, Janez pa je bil osem let pri skavtih in dežnika ne uporabi sploh nikoli, sva se pri neki garaži opremila s pelerinama in se odpravila. Hoja v dežju ima svoj čar, na srečo pa je dež po kakih 15 km ponehal in se je zvedrilo. Zaradi dežja so gozdovi še bolj dišali po evkaliptusu in drugem zelenju… Na koncu sva se strinjala, da je bila to ena lepših poti na najinem Caminu. Skupaj z njo in večernim skoraj tekom do skrajne zahodne točke “sveta” ter upostevajoč, da sva zadnjič naredila dodatnih 15 km, sva v teh dneh prehodila 330 km.
Zvečer sva si kljub oblačnosti ogledala sončni zahod, sonce je zašlo šele ob 22.10! In ja, tudi Janezovo majico sva sežgala in jaz sem stopila – brrr – v vodo do kolen. V obratnem vrstnem redu, da bo vse prav. Zdaj naj bi bila (sešteto oba skupaj) prerojena v enega novega človeka..😀.

 

Po sončnem zahodu

Pot je zelo dobro označena, tako v smer Muxie kot v obratno smer Finisterre.

Zvonik cerkvice v Fisterri

Začetek

Dež doda posebne barve… zelo mi je žal, da fotografija ne izraža tistih, videnih v živo.

V megli

Le kaj bi to bilo, kako diši…

Gozdni delavci

Ponovno konj iz gozda..tokrat z jezdecem, ki je celo pozira

Horreosi so naju spremljali vso pot..

Odsev

Kozice so stale povsem negibno. Da bo lepša slika😉

Polno spodbude na poteh

Skozi prazne vasi

Opuščena hiša

Pes iz Fisterre. Utrudljivo je čuvati konec sveta..

Osel in njegova senca..

… spadata k tej ljubki hišici

Najin alberg

V lokalu s simboličnim imenom Fin de Camino sva še zadnjič požigosala najine credenciale.

Tole pa so lignji iz lokalčka Miramar, ki jih Staša ni mogla pozabiti. Tudi midva jih ne bova!

Naj se rodi novo..

Svetilnik na koncu zemlje

Sonce je zašlo in starejši par se je ob pogledu na neskončno morje nežno poljubil. Jaz pa sem se zastrmela v daljavo in si vtisnila ta najin večer v neskončen spomin. Janez pravi, da tudi.